Avgust ima posebno mesto pri meni. Je mesec, ki mi je bil namenjen, a se mi je mesec prej preveč mudilo na svet. Je mesec, ki mi je prinesel najljubšega najstarejšega sina in najljubšo edino hčerko. Je tudi mesec, ko se lahko odklopim od vsakdana in za leto naprej in za nazaj brez hitenja počnem vse meni najljubše stvari. Predvsem pa je avgust v znamenju Morja. Morja, kjer se res počutim doma. Običajno je tako, da sem tam že prvi dan dopusta, leto 2010 pa je bilo izjema, ki potrjuje pravilo. In tako nismo odpotovali že prvi dan, ampak teden dni kasneje. Je pa Mitja še pred mojim odhodom na morje šel s prijatelji v Logarsko dolino. Tisto leto je bilo tako, da sva oba imela že v naprej dogovorjen dopust. Še preden sva se poznala. Po njegovem odhodu v Logarsko sva bila prva dva dni na zvezi, kot običajno vse dneve do takrat, potem pa sta telefona nenadoma obmolknila. Ni bilo več nobenega Mitjevega smsja, nobenega klica. Zdelo se mi je malce nenavadno, ampak takrat nisem niti za sekundo pomislila, da bi lahko bilo kaj narobe. Res je, da Mitje takrat še nisem poznala tako zelo dobro, kot sem ga kasneje, a vendarle. Prevladovala je misel, da se s prijatelji najbrž imajo tako zelo fajn, da preprosto ni časa za telefon ali pa, da ga je kje izgubil. In to slednje sploh ni bilo daleč od resnice. Ker nekega lepega sončnega dopoldneva pa… Še sedaj se spomnim, da sem stala med vrati hčerine sobe, obložena s perilom za pospravit. Pa zazvoni telefon. S številko, ki je bila od nekod iz Gorenjske. Kasneje se je izkazalo, da iz Škofje Loke. Sem takoj predvidevala, da je Mitja. »Hej, kaj ti izgubljena duša, kako si?« sem mu rekla. Mitja pa, z rahlo zaskrbljenim glasom, mi je začel razlagati, da je ostal brez telefona. Ker mu je v Logarski padel iz srajčnega žepa v reko. In da se je zaradi tega predčasno vrnil, ker ni več zdržal. Poklicati prej pa ni mogel, ker si ni zapomnil številke. Saj tudi jaz si je ne bi. In tako sva do mojega odhoda na morje imela še nekaj dni. Zadnji večer sva šla v kino. Gledat zelo dober film, ampak ne ravno primeren za tisti dan. Beli trak. Naju je spravil v bolj rahlo otožno stanje. In za trenutek, delček sekunde sem si res zaželela, da ne bi šla na morje. Po mojem je to bilo edinkrat in zadnjikrat, da je želja po morju pristala na drugem mestu. Ko me je Mitja zvečer pripeljal do našega bloka in ko sem izstopala iz avta, sva bila oba žalostna. Nekako sva to slovo za 14 dni na presenečenje obeh sprejela slabše, kot sva mislila v naprej. In tistega avgusta 2010 takrat je tudi bilo edinkrat, da sem bila vesela, da se vračam z morja. In to dva dni prej, kot sicer, ker je naša gazdarica nekako zamešala datume in so prišli naslednji pač prej, kot sicer. Saj nam je ponudila, da bi ostali v drugem apartmaju in še za nekaj dni podaljšali počitnikovanje, a ni bilo nobenega navdušenja nad tem z moje strani. Bi bilo, če bi bile okoliščine drugačne. Čeprav je bilo tisto leto, tudi kar se morja tiče, izjemno.