Piran je bil drugače mesto Mitjevega srca. Kar nekajkrat sva bila tam. In vedno sva se šalila, da je pa nekaj najboljšega, kar se ti zgodi v Sloveniji, da si župan(ja) Pirana. Med enim od obiskom Pirana sva si šla ogledovat tudi Benečanko. To je tista rdeča stavba tam na vogalu glavnega trga, ki ima za sabo eno tako lepo zgodbo, pa antikvariat, kjer sem jaz nakupila nekaj starih knjig, v Piran sva šla tudi nekega večera kupit japonke zame, ker so mi prejšnje čez dan razpadle, ko sva hodila proti plaži v Strunjanu. Kasneje mi jih je zaplenila Eva, ker so ji bili tako všeč. V Piranu sva tudi nekega popoldneva šla na gratinirane pokrovače in hobotnico v solati. Tam sva tudi enkrat sedela v nekem baru ob obali, pila kavo, jaz sem pa Mitji za njegovo seminarsko prevajala članek iz Faza o nemški obrambni reformi. In spomnim se nekega sončnega jutra, ko sva prišla v Piran in sem jaz šla na wc v eno od gostiln. Ko sem prišla nazaj, je Mitja stal na pomolu in zamaknjeno zrl v morje. Obsijan s soncem. Takrat je bilo vse obsijano s soncem. Mitja, jaz, morje. Ko sem ga videla od daleč tam, stati na koncu pomola, sem vedela. To je to. Da imam srečo, da sem končno srečala moškega, s katerim želim preživeti vse svoje življenje. Velika, a hkrati spokojna sreča. Ja, Mitja si je vztrajno utiral pot do mojega srca. Jaz pa sem previdno in počasi odstirala vse oklepe, v katere sem zaklenila svoje srce. Drug drugemu sva zlezla pod kožo.