Julij 2010 je bil tako ali tako najin mesec tistega leta. Bilo so počitnice. Mitja brez študijskih obveznosti, jaz pa brez družinskih. Samo služba, ves prosti čas pa sva lahko bila skupaj. Takrat sva se videla med tednom skoraj vsak dan. Večinoma pod najinimi »belimi plahtami« tam nekje na Mitjevi poti iz službe ali pa na železniški postaji. Če nič drugače vsaj na kavi in cigaretu na hitro preden je šel Mitja na vlak, jaz pa v službo ali pa po moji službi ali pa med mojo popoldansko malico. V tistih dneh so v Ljubljani tudi ponovno odprli kavarnico na Nebotičniku. In sva šla eno julijsko popoldan tja pogledat. Točno v stilu tiste znane, lepe pesmice: »Mala terasa in spodaj Ljubljana, pomanjšana… Sva šla na malo teraso nad širno Ljubljano, da najina vsa Ljubljana bi bila. Na nebotičnik sva odšla, bliže sonca in modrega neba«. Takrat sem tam poskusila tortico iz zelenega čaja in zvečer se spomnim, da sem Mitji napisala, da upam, da me bo tja peljal tudi na moj 70. rojstni dan. Je rekel, da bo, čeprav jih bo on takrat imel še leto več. In prav predstavljala sem si, kako bova sva zgubana in osivela tam sedela in se spominjala vseh lepih dni in vsega, kar bova do takrat skupaj premagala. Vem, da si je tudi Mitja to tako predstavljal, da si je tudi on želel, da bo tako. Pa žal ne bo.