In na poti v Strunjan sva se tisto jutro na začetku bolj malo pogovarjala. Meni se je vseeno poznalo, da sem spala samo dve uri. A po prvi kavi ob avtocesti je bilo že bolje. Ker sva vedela, da do apartmaja ne prideva pred 14. uro, sva se takoj odpravila proti plaži. Ki sva jo zapustila malo prej, preden je bilo sonce premočno. Takrat sva sla do Mercatorja v Izoli in nabavila vse za večerjo in zajtrk. Jaz sem pa imela zraven se šampanjec, da bova ob večerji lahko nazdravila.Vzela sem zraven tudi plastične kozarce, take za šampanjec, ki so bili na tisti mizici na balkanu nekoliko majavi in vsakič, ko sem se premaknila in se dotaknila mize, sem nekaj šampanjca tudi polila, ampak nič zato. Še preden sva se odpravila tokrat na morje me Mitja prosil, naj vzamem zraven tisti CD od Chris Rea,ki mi ga je podaril. In ob večerji na balkanu, ki sva si jo privoščila skorajda malo pred polnočjo, sem ugotovila zakaj. Ko sva namreč sedla za mizo, mi je Mitja pokazal, da je od doma s seboj prinesel radio, in to samo zato, da mi je ob večerji lahko prepeval Chris Rea. Ja, in tako sva sedela tam za mizico na balkanu, s pogledom na Strunjanski zaliv, zvezde so bile nad nama, Chris nama je prepeval in bila sva skupaj. Takrat bi se lahko zame ustavil čas. Pa ne samo čas, celo življenje bi se lahko takrat lahko zaustavila in nič ne bi imela proti. In ko je minila polnoč, mi je Mitja podaril knjigo z naslovom Skrivnosti o moških, ki bi jih morala poznati vsaka ženska in malega sivega plašnega pando z modrim noskom, ki naj bi imel veliko srce za ljubezen do mene. Vem, da mi je knjigo podaril zato, ker sem mu pred tem večkrat rekla, da se meni zdi, da moških ne bom nikoli razumela. In očitno res zgleda, da jih ne bom. Vsaj ne toliko, kot bi si sama želela. Naslednje jutro se je pa začelo zelo zabavno. Mitja se je očitno zbudil veliko prej kot jaz, ker ko sem se jaz prebudila, je bil že obrit in pripravljen za zajtrk. Ko sem mu rekla, da zakaj me pa ni zbudil, je rekel, da sem pa tako zelo trdno spala, da mu je bilo škoda. Ker sem spala tako zelo trdno, je celo šel pogledat, če se diham. In res sem takrat zelo trdno in dobro spala. Običajno je tako, da vedno, ko pridem kam na tuje, potrebujem vsaj dan, da se navadim na posteljo. Ampak tisti apartma v Strunjanu je pa bil izjema. Po zajtrku pa je sledila zdaj že skoraj najina klasika. Spakirala sva se, odjavila v hotelu in šla na Mesečevo plažo. Do večera. Vse do sončnega zahoda. Ki ga je Mitja fotografil in mi ga potem tudi poslal na moj telefon. In ta fotografija je vse odtlej, dokler nisem bila prisiljena zamenjati telefona, bila moje ozadje na telefonu. In kadar koli sem jo pogledala, mi je prinesla nasmeh na usnice. In najbolj čudovite spomine, ki jih je sploh mogoče imeti.