Strunjan, bolje Mesečeva plaža, je bil najin raj na Zemlji. Bila sva midva, morje in sonce. Dovolj za vse življenje. In nič in nikogar drugega nisva potrebovala, kadar sva bila na "najinem" kotičku plaže. Ki sva ga med drugim ugledala tudi v filmu Piranu. Glej, tole je pa najina plaža, sva skupaj ugotavljala, ko sva si ogledala film. In sredi junija sva se prvič podala na skupni vikend v Strunjan. In potem sva se pogosto vračala tja, že kmalu po tem vikendu sva se vrnila nazaj, tudi za moj rojstni dan čez nekaj tednov. In če zdaj pomislim nazaj, lahko mirno napišem, da je bilo leto 2010 zagotovo eno od mojih najlepših in najsrečnejših. In ob večerji sva se v Strunjanu takrat dogovorila, da greva pa zjutraj do plaže z rolerji. To je bila ideja, o kateri sva se pred tem pogovarjala kar nekaj časa. In kar se mi tudi zdi omembe vredno je, da je zanimivo, kadarkoli sva kam prišla, sva oba vedno spontano in istočasno ter brez dogovora v naprej izbrala tisti del postelje, ki je drugi ni izbral. In takrat v tistem strunjanskem hotelu so naju že navsezgodaj zjutraj zbudili klepetavi upokojenci, ki so natanko pod najinim oknom čakali na avtobus, ampak preden sva se midva spravila iz sobe, je bil že dopoldan. Mitja je bil sicer jutranji tip človeka, je pa znal zelo stoično prenašati mojo jutranjo komo. Ki poleti sicer še najmanj pride do izraza. In tako sva se po zajtrku z rolerji najprej odpravila do tiste male Mercatorjeve in edine trgovinice v Strunjanu, da nabaviva vodo in sadje, ker da bova ves dan preživela na plaži je tako ali tako bilo samoumevno. Po nakupu pa sva si privoščila majhen počitek v strunjanski gostilnički Pod trto, ki je svojstvena, v bistvu zelo črno-bela, torej zelo dobra -zelo slaba, nato pa sva brez težav odrolala do plaže. Bolje do začetka plaže, nato pa peš po kamenju kak kilometer do najinega zalivčka. In tam v tistem zalivčku takrat sva se o marsičemu pogovarjala. Tudi o otrocih. Mitja mi je takrat prvič pokazal fotografiji svojih dveh. Vedno ju je imel zraven. In zelo rad je imel svoja otroka. Pa o moških. Takrat vem, da sem rekla Mitji, da razumem, da imajo moški težje življenje. Da je nam ženskam nekako lažje. Ker če nam kaj ne gre, sploh ni problem, da se naredimo uboge. Nam bo že kdo pomagal. Pa tudi v odnosih med spoloma smo na boljšem. Me se ne rabimo spopadati z morebitnimi zavrnitvami. Me smo tiste v bistvu, ki rečemo da ali ne. Ki odločimo, moški pa morajo biti prvi in tvegati. „Ti si pa ena redkih, ki tako razmišljaš,“ mi je takrat rekel Mitja. Takrat ni uporabil besede čudna. In ja, po preživetemu celemu dnevu na Mesečevi plaži, sva se pred večerjo podala nazaj do hotela. Sonce je še sijalo, na mojo srečo je bilo še dokaj vroče. Mitja pa je imel s to vročino več težav. Na pol poti me je resno zaskrbelo zanj in sem ga tako rekoč morala prisiliti, da je počival v senci. Ko sva prišla nazaj, je samo sedel na klop pred hotelom, jaz pa sem poskrbela, da je popil dovolj vode. Kasneje ni bil nikoli več navdušen, da bi tovrstni rolerski podvig ponovila. Sva pa naslednji dan ponovila obisk plaže se ve. In kmalu po tem vikendu sva se v Strunjan vrnila za čez vikend na moj 42. rojstni dan. Pa ne v hotel, ampak raje v apartma, da sva lahko bila na plaži vse do teme in da sva lahko tudi skupaj ustvarjala dobro hrano v kuhinji. Sama sem pred tem petek preživela v Mariboru, ker so me prijatelji povabili na koncert Matt Bianca, ki je bil takrat v okviru festivala Lent. Tam nekje do zelo zgodnjih jutranjih ur sem bila še v Mariboru, Mitja pa je prišel okoli šest ure zjutraj pome v Ljubljano. Takrat sem komaj, da sem zjutraj lahko gledala, ampak že sama vožnja na morje z Mitjo me je spravila v dobro voljo. In tudi to, da bova skupaj za moj rojstni dan.