Po Gibonnijevem koncertu in ko sva nekaj dni med vikendi od jutra do noči preživela na Mesečevi plaži v Strunjanu, je Mitja predlagal, da bi šla na podaljšan vikend v Strunjan. In mene sploh ni bio težko prepričat, sem bila takoj za. Še pred tem pa me je povabil na prvi obisk v Škofjo Loko. Do takrat sem bila v Škofji Loki samo enkrat, enkrat še v času študija, ko smo si šli ogledat Škofjeloški grad, z avtom se pa še nikoli nisem sama odpeljala tja. Ampak to ni bila nobena težava, z otroki sem sama z avtom že odkrivala marsikateri kotiček Slovenije, pa tudi na službenih poteh sem se že marsikjda morala v tujini kar sama znajti. Mitja mi je po telefonu dal navodila, ki sem jih dosledno upoštevala, edino tisto križišče pred Škofjo Loko, tisto, ki gre v Hafnerjevo naselje me je malo zmedlo. In sem zavila na desno namesto naravnost, a sem takoj poklicala Mitjo. Mi je razložil, da sem bila malo prehitra, da moram še malo naprej. Takrat sva se dogovorila, da se dobiva pred OMV črpalko, naslednjič pa sem že skoraj znala sama naprej. In naslednjič sem z avtom počakala malo predaleč od njegova bloka, ker sva bila zmenjena, da greva pogledat kraj, kjer je Mitja preživel mnoge dneve, Crngrob. Tam sem tudi spoznala nekaj njegovih prijateljev. In takrat, ko sem avto ustavila malo predaleč, Mitja ni nič rekel, samo pripešačil je do avta malce zadihan. Pa sem mu rekla, ja Mitja, kaj pa nisi povedal, saj bi se pripeljala do tvojega bloka. "Maja, je že vredu," mi je zgolj odvrnil. Še zdaj ga vidim, kako pešači po ulici v svoji vijolični srajci s kratkimi rokavi. Mitja se je vedno kadar sem prišla v Škofjo Loko nadvse potrudil. Z večerjo, izletom, kosilom, zajtrkom, kavo, z vsem pravzaprav. Na nek način je bilo vedno nadzemeljsko čudovito in spokojno, ko sem bila v Škofji Loki. Upam, da bodo neke dne vsi, ki jih je Mitja imel rad v svojem življenju, spoznali, kakšen privilegij so imeli.