Mitja je imel v sebi neizmerno veliko ljubezni, zaradi katere pa je bil v preteklosti velikokrat razočaran. Prevelikokrat. To vem danes. In morda najbrž zaradi tega ni mogel čisto ves verjeti, da bo najina ljubezen za zmeraj in do konca ter da bi mu to vedenje dalo moč, da bi vztrajal. Srce je čudna stvar. Marsikaj zmore prenesti, a vsaka rana nas zaznamuje. Zato mi je pa Mitja večkrat rekel: "O, Maja, zakaj se nisva že veliko prej srečala?" Jaz sem mu pa odvrnila: "Mitja, več, jaz sem bila v Tržiču samo enkrat, in to, ko smo bili v 7. razredu osnovne šole na končnem izletu. Kje si bil pa ti takrat?" In potem sem mu pripovedovala, česa se spomnim z izleta, pa da Tržič, ki sem ga po toliko letih videla spet skupaj z Mitjo, ni čisto to, kar sem jaz imela v spominu. Po dobrih treh desetletjih je razumljivo, da je bil drugačen. Toliko ljubezni je bilo v Mitji in tega se je dobro zavedal.To sem vedela tudi jaz, ker mi je pogosto rekel, napisal; Maja v meni je vsa ljubezen, ki je doslej nisem mogel nikomur dati, za vse svoje življenje imam toliko ljubezeni, ki jo bom do konca življenja imel za tebe. Pa vendar se ni mogel v zadnjih trenutkih okleniti te ljubezni, ki bi mu dala moč za naprej.