Maja, veš, da si čudna, mi je rekel Mitja takrat v Preddvoru, ampak to z eno samo veliko naklonjenostjo. Jaz se pa njemu odvrnila, Ja, Mitja, vem, saj sem ti že od vsega začetka rekla, da skoraj že vse svoje življenje poslušam, da nisem ravno čisto iz tega sveta. In samo tega ne reči Mitja, da sem nekaj posebnega, ker sem to že prevečkrat slišala. In sva se oba začela smejati. In potem je Mitja nadaljeval, ja, ampak jaz mislim, v pozitivnem smislu. Ker zanj sem bila lepa, postavna in pametna, in njega sem imela rada. To se je njemu na začetku zdelo čudno, meni pa pravzaprav ne. Meni se je takrat zdelo nemogoče, da ga ne bi imela rada. In ni minilo dolgo, ko se mi je zdelo nemogoče, da ga ne bi ljubila. In do takrat se je zgodilo še marsikaj. Nič čudnega, ampak čudovitega.