Ko sem se vrnila z dopusta na Pelješcu, me je čakalo še večje doživetje. Z Mitjo sva imela v načrtu podaljšan vikend nekje na morju. Nisva vedela za točni cilj, vedela sva samo, da greva. Morje je pri meni res zaznamovalo tisto leto. Ne samo, da sva z Mitjo, če se je le dalo, vsak trenutek "pobegnila" v Strunjan, teden dni sem bila v Rabcu, kar je bila moja nagrada, ki sem si jo privoščila ob koncu enoletnega šefovanja, dodatni vikend z najboljšim prijateljem v Puli, Opatiji in zaledju hrvaške Istre, bila sem na Pelješču, potem pa še čisti bombonček za na konec. Kot vroče maline na vanilijevem sladoledu. In na koncu sva z Mitjo en avgustovski dopoldan poskušala najti kaj primernega najprej kar v Ljubljani, a nisva imela sreče. Vse tisto, kar je bilo blizu in ugodno, je bilo že razprodano. Po strateški kavi in zajtrku tam na Šubičevi v Ljubljani, sva rekla, da bova tvegala. Da se peljeva najprej do Strunjana, potem pa bova videla, kako naprej. Mitja je vozil, jaz sem pa vmes imela opravka z vsemi mogočim prospekti in po telefonu urediti še nekaj ostalih stvari, med drugim naročiti našo Evo na računalniško tomografijo njenega kolena v mariborski Fontani. Vedno znova in znova sem poskušala najti nekaj, kar bi bilo primerno najinemu izboru. Pa ni bilo sreče. A nisva obupala. Sama sem bila več kot prepričana, da bova nekaj nekje že našla. In ta moja odločenost je prepričala tudi Mitjo, ki ni čisto zagotovo verjel, da nama bo uspelo. Na poti do morja sva se tudi želela ustaviti nekje ob poti, da bi pojedla kosilo, a sva izbirala same napačne gostilnice. Nekatere so bile zaprte, v eni so nama rekli, da traja dobro uro, da zakurijo peč?! Uh, na ta račun, te peči, ki rabi toliko časa, sva se kasneje še velikokrat nasmejala. Najina teorija je tako bila, da je najbrž kuhar zamujal v službo, natakar pa moral pač najti nek izgovor. Sledil je postanek v Strunjanu. Pa ne v tisti vaški črno-beli gostilnici, ampak pri sosedih. Hobotnica v solati. To je bilo najino kosilo. In tam sva sklenila, da greva kar do Kanegre v Umagu. Da v Sloveniji očitno ne bova imela sreče, ker so bili zasedeni tudi vsi apartmaji v Strunjanu. In na poti proti Umagu sva ob poti že zagledala številne ponudbe za proste sobe, tako, da sva vedela, da pod milim nebom zagotovo ne bova spala. Vprašanje je samo, kako daleč ali blizu od morja bova. In tako sva prišla do recepcije v Kanegri. Tam so nama potem povedali, da imajo sicer proste bungalove, a samo za 5 oseb, so pa nama prijzano svetovali nek bližnji penzion. Za katerega prav tako velja ,da imava brezplačen dostop do plaže v Kanegri. In pri Lavu sva res našla kar prijaznega gazdo in primerno streho nad glavo. Majhen apartma s teraso med borovci in veliko črički. Na hitro sva v Umagu opravila z nakupovanjem hrane in pijače za najih tri dni in pozno popoldan sva že našla primeren, odmaknjen kotiček na plaži v Kanegri. "No srce moje, zdaj se pa obrni, da te namažem še od spredaj. Kaj si rekla? A lahko ponoviš, prosim? Ja. Srce moje, obrni se." Čudovitih tri dni. Z dolgim in obilnim zajtrkom na terasi in vedno odlično večerjo. Kuhinjica je bila res mičkena, brez okna, tako, da je bilo tam res vroče, ko si kuhal, zato je bila to moja domena. Zagotovo imam raje vročino kot mraz. Ko sem jaz kuhala, je Mitj vmes pripravil mizo na terasi, prižgal svečke, prinesel vino, in potem sva jedla za najmanj tri. Po drugi takšni večerji sem po nekaj mesečnem premoru sicer podlegla grdi in škodljivi razvadi, cigaretu. Ampak že takrat sva se z Mitjo začela pogovarjati, da bova pa enkrat skupaj nehala. Ker drugače bo vedno eden podlegel skušnjavi drugega. Najin apartma je sicer imel eno majhno pomanjkljivost, to je, da so vsake toliko časa z vrta vanj prilezle žuželke. Sva nekako potem to rešila z biokillom, ampak ne prvo noč. Prvo noč sem se sredi noči zbudila in zagledala, da proti meni leze nekaj, za kar sem mislila, da je ogromna stonoga, skorajda morda kakšen pajek. Če je Mitja slabo prenašal kače, jaz podobno čutim do pajkov. Na pol v snu, vsa prestrašena, sem potem prebudila Mitjo. "Mitja, groza, pomagaj, nekaj leze proti meni!" In Mitja je s to presneto žuželko hitro opravil. Šele nato zjutraj sva videla, da je v bistvu bil majčen, čisto nedolžen čriček. Uh, sem imela potem slabo vest. Mitja je umoril črička samo zaradi mene. Naslednja dva dni pa sta minila samo in izkjučno v znamenju morja, sonca, soli in ljubezni. Zadnji dan, ko sva odhajala iz Umaga, sva si oba za spomin nabrala še osat. To je ena takšna meni ljuba rastlina. In ta osat sva imela potem vsak pri sebi doma. Za spomin. Jaz ga imam še vedno na okenski polici v jedilnici.