In po lepem avgustu, čeprav naju je leto kasneje čakal še lepši, a takrat tega nisva vedela, je prišel september. Za Mitjo pa s tem za pol leta odhod v Maribor na šolanje. Po eni strani se je tega veselil, po drugi pa je imel zadržke. Ni vedel, kako bo v Mariboru, kako se bo sam med tednom znašel doma Miha, kako bo vse to vplivalo na naju. Jaz si slednjim nisem preveč belila glave, ker med tednom je tako vedno divje v sluzbi in doma, in če Mitja ne bi šel v Maribor, bi pa tako imel predavanja za svoj magistrski študij v Škofji Loki, tako da se med tednom najbrž ne bi nič videla kaj več. Poleg tega pa jaz znam biti potrpežljiva in če sem tako že vse življenje čakala na nekoga, kot je Mitja, pa bom še pol leta. Mi je pa tudi bilo všeč, da se Mitja na nek način vrača v moje mesto. V moj rojstni kraj. In en ponedeljek zjutraj v septembru je celo naneslo, da smo se srečali na kavi v Tepanju. Mitja, jaz in Eva. To je bilo prvo naše skupno srečanje. Midve z Evo sva šle na magnetno resonanco njenega kolena v Fontano, Mitja pa je bil na poti v kadetnico. Bilo je kar lepo jutro, sonce je sijalo. In kot vedno je seveda bil Mitja pred nama tam na postajališču, čeprav sem jaz kar pošteno pritiskala na plin. Takrat sem Mitjo prvič videla v uniformi. Kar pristajala mu je. Z Mitjo sva potem popila prvo jutranjo kavo, Eva pa nama je delala družbo. Eva je Mitjo kar dobro sprejela. V bistvu ni rekla nič posebnega, ampak že to, da ni nič kritizirala, je bilo dobro znamenje.