V bistvu sva imela z otroki kar srečo. Moji so lepo sprejeli Mitjo, Mitjeva pa mene. Kasneje je Rok še največ časa preživel z nama in je bil ves vesel, ker je Mitja vedno imel čas, da se je z nama igral nogomet, odbojko, ovce in še in še. Velikokrat je šel tudi z nama v hribe. In več mesecev po tistem, ko Mitje že več ni bilo med nami, mi je enkrat zvečer pred spanjem rekel: "Veš mami, Mitja je bil pa res dober človek. Eva pa je v Mitji kasneje med drugim dobila velikega zaveznika pri lobiranju za beaglico. Vsi vemo, da brez Mitje naše Goldi ne bi bilo. Še najbolj od vseh je bil zadržan Vid, ampak ne zato, ker bi imel kaj proti, ampak preprosto zato, ker je pač tak značaj. Tako Mitji kot meni je veliko pomenilo, da se z otroki dobro razumemo, čeprav si je Mitja zelo želel, da bi s svojima dvema bil skupaj še več časa, kot mu je bilo namenjeno. Zelo je pogrešal svojo punco. In danes bi lahko bil Mitja zelo ponosen oče uspešnega sina. (Pre)retke so nama bile dane priložnosti, ko nas je bilo vseh sedem na kupu, a so bile. In na tiste imam čudovite spomine. Eden od takih lepih je na Cerkno. To je bilo sicer že takrat, ko sva se z Mitjo poznala leto dni. Za zadnji dan zimskih počitnic smo šli Mitja, Miha, Rok in jaz, najšibejši člen na smučeh, na smučarijo. Saj smo imeli drugačne načrte, da bi šli v Maribor, a nam je to žal padlo v vodo. In tisto smučišče na Cerknem je bilo zame ravno pravšnje. Mitja pa je premogel dovolj potrpežljivosti, da se je smučal z mano. Vmes smo sicer zaradi nesporazuma zgrešili Roka in tiste minute, ko nisem vedela, kje je, so bile grozne, a na srečo se je nasmejan, živ in zdrav, kasneje prismučal do nas. Ko smo se vračali, smo se ustavili na kosilu pri Mihovi sošolki Mateji. Minil je še eden od lepih skupnih dni. Naslednji dan bi sicer moralo slediti še skupno praznovanje Rokovega rojstnega dne, a sem morala nepričakovano v službo, tako, da je torta sledila dan kasneje.