Dober mesec po Rokovi torti je rojstni dan praznoval Mitja. Takrat sem poskušala prek Mihe izvedeti, kaj bi bilo tisto, kar bi si Mitja najbolj želel, a odgovor ni bil tak, da je meni kaj pomagal. Mitja si je namreč zaželel, da bi ga določena oseba končno pustila pri miru. Pa to žal ni bilo v moji moči, da bi lahko dosegla. In na žalost tudi v Mitjevi ne. Ker sva imela v načrtih, da se bova poleti resno lotila kolesarjenja, sem mu takrat nato pripravila kolesarsko presenečenje. Mitja je bil vesel, a majhen črviček je glodal v njem. Ko sva sedela v dnevni sobi pri njem doma in se pogovarjala, mi je zaupal, kaj ga mori. Bil je že večer, njegov 44. rojstni dan, njegova punca pa mu še ni voščila. "Mitja, saj bo, najbrž že ima kakšne obveznosti, sigurno te bo poklicala," sem ga bodrila. In čez čas je res bilo tako. Še danes ne vem, ali je imel Miha pri tem prste vmes, ali ne, dejstvo pa je, da je bil Mitja potem še bolj srečen kot sicer. Ja, takrat, tiste čase je bil res srečen, to vem, čeprav zdaj tudi vem, da so ga morile stvari, za katere si mi ni zmogel zaupati. Vedno bo ostal tisti zakaj, vedno bomo ostali brez odgovora, in vedno bo tisti, kaj pa če... In ta zakaj, ta kaj pa če, vprašanja brez odgovorov nas bodo spremljala do konca naših dni.