Mitja je bil človek, ki je imel v sebi neprecenljivo bogastvo. Veliko vsega. Imel je pamet, duhovitost, prijaznost, čustva, ljubezen, pa tudi občutljivost in bolečino. Slednjo je obdržal zase in jo skril pred vsemi, tudi pred mano. Znal me je vedno nasmejati, vedno je znal v meni prebuditi brezskrbnega otroka in brezmejno ljubezen. V vsem, kar je bil, v vsem, kar je storil, v vsem, kar je naredil, je bil čudovit, prijazen, plemenit , ljubeč in nežen. Bil je moški mojih sanj. Moški, o katerem sem sanjala vse svoje življenje. Z njim sem se lahko na dolgo in široko pogovarjala prav o vsem. Imel je širino duha in razgledanost, ki je presegala meje običajnega. Povedal mi je, kako se je še pred šolo naučil sam brati. In to iz Športskih novosti. Šport je bil eno od mnogih področjih, ki jih je obvladal do potankosti. Bil je zaprisežen navijač Olimpije. Že od otroških let, odkar, ga je oče peljal prvič na tekmo, kot mi je povedal. In oba sva imela rada hokej. Ker sem pa jaz zaprisežena navijačica Jesenic, sva takoj na začetku sklenila kompromis, da bova na vse večne derbije v Ljubljani hodila izmenjave, enkrat na na Olimpijino, drugič na Jeseniško stran. In vedno so enega od naju navijači gledali malo po strani, a kaj hujšega ni bilo. Sva znala športno navijati tudi za nasprotnika, če si je zaslužil. Nazadnje sva bila skupaj na prvem letošnjem večnem derbiju v ligi Ebel in takrat je zmagala Olimpija. Pa saj nama ni toliko šlo za zmago, preprosto nama je bilo v užitek, da sva skupaj, da uživava v hokeju, pa čeprav navijava vsak za svojo moštvo. Potem pa je tu bil njegov nogomet, košarka in atletika. Letos se je tudi navdušil nad Toure de France. Pa ni bil samo šport, tudi geografija, naravoslovje in kuhanje. Njegova rižota z morskimi sadeži je bila najboljša na svetu. Ne pretiravam. Marsikje in marsikaj sem že jedla, ampak v rižoti Mitje ni prekašala še nobena restavracija. Pa ni bila samo rižota. Ko sva pa kuhala skupaj, pa je bilo predvsem zabavno in veselo. Še letos septembra si je naročil kuharske recepte, da bova kuhala v tistih skupnih vikendih, ki nama bodo na voljo. Ja, imela sva načrte. In oba sva imela samo eno in edino opravilo, ki sva ga sovražila, likanje. Tega Mitja res ni maral, tega tudi jaz ne bom nikoli marala. A se je vedno potrudil in vedno zlikal svoje in Mihove srajce. Kot se jaz zdaj trudim in vsi, ki smo ga imeli radi, da živimo naprej brez njega ob naši strani.