In po srečanju, ko mi je Mitja povedal, kar se je namenil, sva nadaljevala najino skupno druženje, ki je z vsakim srečanjem preraslo v nekaj več. To ni bila ljubezen, ki bi bila največja že prvi dan, potem pa bi je bilo vedno manj. To je bila ljubezen, ki je je bilo iz vsakega srečanja vedno več. Vsakič je bilo za odtekek še lepše, vsakič sva si bila za odtenek še bližje. Večkrat sva si rekla, da si sploh nisva znala predstavljati, da je lahko še lepše. Da sva se imela že prejšnjič tako čudovito, ampak tokrat je bilo pa še bolj. In to sva ponavljala iz tedna v teden, iz vikenda v vikend. In če naju je v začetku Chris Rea nekako povezal, da sva začutila podobno valovno dolžinu, naju je Gibonni povezal še bolj. In tako sva nekega čudovitega toplega junijskega večera odšla na njegov koncert v Križanke. Meni je bila glasba v življenju vedno pomembna, dala mi je energijo, upanje, nekaj brez česar ne bi mogla biti jaz. In ko mi je Mitja rekel, da je tudi njemu všeč Gibonni, se je uresničila še ena moja drobna neuresničena želja iz davnine. In to je to. Oba sva doživljala tisto, kar sva si že zdavnaj želela in kar sva pogrešala vse dotlej. In včasih sva si res rekla, pa saj se obnašava kot najstnika. In se drug drugemu zarotniško nasmejala, ker sva vedela, kako nama je v bistvu lepo. Ne glede na preteklost, ne glede na najina leta. Oba v začetku zelo previdna, a vendar, tu je bil kino v Kranju, ko me je Mitja prvič zares prijel za roko, in Preddvor, ko mi je prvič rekel tisto: Maja, veš, da si čudna. Pa ne samo to. Bil je prvi poljub.