In po večerji v mehiški, ki je minila z veliko klepeta in smeha, in kjer je Mitja lahko videl, da zmorem pojesti več, kot bi mi kdo morda pripisal, sva nadaljevala z najinim prijateljskim druženjem. Nekajkrat sva šla v kino, v Ljubljani ail pa v Kranju, nekajkrat sva šla na Zbilje, v Predvor, na Bled, kjer sva sedela ob jezeru, pila kavo in se pogovarjala. Mitja mi je kasneje rekel, da se mu je že tisto zdelo tako zelo romantično. In eno soboto nato sva skočila do Pirana. To mesto mu je bilo tako zelo pri srcu. Prvič ko sva bila tam, sva šla tudi mimo antikvariata in jaz se nisem mogla upreti, da ne bi tam za drobiž nakupila nekaj starih knjig. Takrat je Mitja naredil nekaj, kar mi je ostalo v spominu kot eno od njegovih najlepših dejanj. In ogromno jih je bilo kasneje. Bila je malenkost, ampak meni je pomenila neskončno veliko. Vzel je mojo vrečko s knjigami in jo nato ves čas prenašal na okoli. In ne samo Piran, tudi morje mu je bilo zelo pri srcu. Morje, kjer se tudi jaz vedno počutim, kot da se vračam domov. Še preden sva se nato enkrat konec aprila v Strunjanu celo kopala, čeprav sva ob začetku dneva, ko sva prišla tja, rekla, o glej, eni fanatiki, se pa kopajo, a se na koncu nisva mogla upreti valovom in sva pogumno skočila v mrzlo morje, sva se z Mitjo srečala v enem od lokalov v Ljubljani. Takrat me je presenetil s svojo odločnostjo, ko mi je rekel, veš Maja, meni se zdi, da sem se že kar navezal nate, ampak v preteklosti sem bil že tako razočaran, tako, da če ne misliš resno, se ne hecaj z mano. Pa sem mu rekla, ah Mitja, ne poznam te še dobro, ampak vse kar ti lahko povem je, da čutim, da si morava dati priložnost. Da pa mu ne morem v naprej zagotoviti, kako se bo končalo, ker ne vem, ampak v tem trenutku pa mu lahko povem, da si želim, da sva skupaj. Po tem srečanju se zdi, da je z Mitje padlo veliko breme. Postal je še bolj odprt, še boljše volje. In midva še bližje drug drugemu. Kasneje mi je Mitja rekel, ja, kar dolgo sem čakal, da si me spustila v svoje srce, ampak se je izplačalo, veš. In še danes lahko rečem, da nisem ravnala napak, da je bilo leto in pol življenja ob Mitji in z Mitjo nekaj najlepšega, kar mi je življenje namenilo. Pa sem do takrat živela kar lepo življenje. Ki sicer ni bilo brez žalosti in razočaranj, ampak to sem vedno vzela kot del življenja, kot nekaj, kar je priložnost, da postaneš boljši človek.