In po najinem prvem sprehodu na Šmarno goro se je nadaljevalo. Ker je imel Mitja čez nekaj dni ravno rojstni dan, me je povabil na večerjo v mehiško v Kranju. In sva se dogovorila, da se dobiva pred Mercatorjem v Prešernovem mestu, ker je to pač bil eden od krajev, ki sem jih jaz poznala. Ampak na začetku ni šlo brez zapletov. Brez tehničnih zapletov. Ko sem se pripeljala na parkirišče, pokličem Mitjo, pa telefonska številka ni dosegljiva. Hm, kaj pa zdaj. Jah, počakam pet minut, potem pa grem nazaj. Vmes me pokliče Mitja, pa telefon takoj obmolkne. In potem še to še nekajkrat ponovi. Toliko nama je edino uspelo, da sem rekla, da bom počakala pred avtom. In Mitja se pripelje mimo, čisto iz sebe, ker mu je na telefonu zmanjkalo baterije. Je že mislil, da me več ne bo. Ampak glavno je, da se je večerja potem končala dosti lepše, kot se je tisti večer začel. Je pa ostal spomin na zaplet, o katerem sva se kasneje lahko le smejala. Vem pa, da sem imela takrat edinkrat nemalo težav, kaj Mitji prinesti za darilo. Vseeno sva se poznala le nekaj več kot mesec dni in sem težko presodila, kaj so tiste prave Mitjeve želje. In potem sem izbrala drobno knjižico z naslovom Bodi, kar si. Ker da rad bere knjige, to sem pa takrat že vedela. Ja, Mitja je imel rada knjige. Tudi tukaj sva se našla. Oboževal je Pattersona. Njegova zadnja knjiga, ki jo je bral sicer ni bila njegova. Je pa vseeno bila kriminalka z naslovom Odšel je za vedno. Pa ne bom nikoli vedela, ali je to bilo naključje, ali samo drobno opozorilo, ki ga nisem znala razumeti. O knjigah sva se veliko pogovarjala, nekaj knjig sva tudi posodila drug drugemu. In ko mi je enkrat vrnil knjigo, ki sem mu jo posodila skupaj s tistim samolepilnim lističem, s katerim označuješ prebrano, me je na listku čakal napis Ljubim te Majči moja, Tvoj MItja.