Gore so bile ena od tistih mnogih stvari, ki jih je Mitja oboževal. Mislim, da je v Sloveniji prehodil vse, kar se je dalo. Z izjemo Pohorja. Tudi to sva imela v načrtu. Midva skupaj sva poleg Šmarne gore in Planice opravila pohode, ki so bili zanj mala malica. Niti mala malica ne, bolj prigrizek. Kurešček, eden od prvih izletov, kjer sva bila čisto po naključju celo deležna maše na prostem in kjer sva malo stran odkrila eno majhno, staro, zanimivo cerkvico, in kjer me je Mitja presenetil s knjigo o Oscarju Wilde in CD-jem od Chrisa Rea. Golica, moj prvi in njegov bogsigavedi kateri tisočak, Lobnik, kamor sva šla večkrat, prvič pa skupaj z Miho, Križna gora, tudi večkrat, nazadnje sva tam ležala v travi in sanjala o skupni prihodnosti, Ljubelj, kjer je tako pihalo, da naju je skoraj odpihnilo, mi je pa Mitja pokazal, kje je delal njegov oče, Jošt, Bornova pot, kjer se nama je pridružil Rok in kjer imajo najboljše domače kislo mleko, Mrzlica, kamor sva šla skupaj z Andrejo, Iztokom, Anjo in Markom, Dolge njive, kamor smo prvič zraven vzeli našo Goldi in kjer smo na Mitjevo grozo srečali gada. Kač pa res ni maral. Pa jih je žal v svojem življenju moral srečati v takšni ali drugačni podobi veliko. In Ratitovec, ki se je izkazal za najin zadnji skupni izlet. Septembra letos.