Še pred tem so pospešeno divjali maili sem in tja. Se spomnite prizorov iz enega takega bolj pocukranega romantičnega filma You got a mail? Nekaj v tem smislu. In že v mailih so naju povezala enaka razmišljanja, podobna življenjska zgodba, skorajda identične želje in pričakovanja. In potem me je Mitja povabil na kavo. In jaz, čudna kot sem, kot mi je to pravil Mitja, kot mi to pravi hčerka, ampak je vedno mišljeno z naklonjenostjo, sem rekla, da bi raje šla na kakšen hrib, da mi kofetkanje ni ravno najbolj pri srcu, čeprav kavo pa rada pijem. In po vseh usklajevanjih nama je končno uspelo, da sva se dogovorila za Šmarno goro. In najin dan - S (dan srečanja) je bil 20. marec 2010. Sva se dobila na parkirišču pod Šmarno. Sonce je sijalo in celo to srečo sva imela, da sva oba našla prost parkirni prostor. Bila sem točna, ampak Mitja je bil že tam. To je bila ena od njegovih mnogih lepih navad, nikoli ni zamujal, vedno je bil raje prej tam. In nekajkrat sem se poskusila potrudit, da bi ga prehitela, pa mi ni nikoli uspelo. In sva se pogovarjala takrat, na poti gor na hrib, na Šmarni, po poti dol. No, predvsem jaz sem govorila, Mitja pa se je bolj ali manj samo smejal in večkrat pripomnil: To je pa tako, kot bi sebe poslušal. Še večkrat sva kasneje šla na Šmarno, nama pa je kasneje Planica bolj prirasla k srcu. Mitja mi je kasneje tudi obljubil, da me bo peljal na Triglav, pa zdaj žal te obljube ne bo mogel izpolniti.