In bilo je ne tako zelo davno, februarja 2010, ko mi je Mitja poslal mail. In tako se je začelo. Dosti mesecev kasneje sem Mitji razlagala vsebino romana jazti@usoda.net, ki me je spominjala na naju. Ko se srečata dve sorodni duši, ko ju v začetku povežejo najprej besede, zares srečeta se pa kasneje. In povedala sem mu, da konec mi pa ni bil všeč. Kruto tragičen. Takrat v svoji sreči niti približno nisem slutila, da se najin roman življenja ne bo končal tako, kot sva si oba želela; da se bova skupaj postarala, da bo Mitja skrbel za planinsko kočo tam nekje v gorenjskih hribih, družbo mu bo delal beagle, jaz pa mu bom pekla prav posebne sivkine piškote, s katerimi bo razvajal planince. Jaz sem se odločil, da bom živel do 80. leta, Maja, mi je večkrat rekel. In spomnim se njegove globoke, dolge življenjske črte na dlani. Moja je bila in je še v primerjavi z njegovo prav uborna.